Zgodovina
Domačija Božičevih je bila nekoč ena od treh hiš v Jagodju, danes pa stoji sredi strnjenega naselja. V Jagodje so njihovi predniki prišli leta 1902 iz okolice Buzeta.
Kupili so kmetijo in že prvo leto stisnili 700 litrov oljčnega olja. Med svetovnima vojnama so pridelali približno 16.000 litrov refoška, ki ga je Anton Božič z oslovsko vprego dvakrat tedensko vozil v tržaške gostilne. Povojno naseljevanje na območju kmetije, zdaj osrčje Jagodja, je pomenilo konec do takratne kmetije in začeteki vzpostavljanja nove kmetije na novi lokaciji. Kasneje so v Jagodju kmetovali v manjšem obsegu, leta 1991 pa sta se Klavdija in Steljo po zlomu Tomosa, kjer sta bila v službi, odločila, da se povsem posvetita družinski tradiciji. Steljo je želel nadaljevati z očetovim delom. Klavdija, ki je v Izolo prišla iz vasice Krkavče,kjer še danes okolico krasijo oljčniki, pa je s seboj prinesla tudi ljubezen do oljke, saj pravi, da se je pod oljko tudi rodila.
Sprva sta poleg manjšega vinograda in oljčnika pridelovala tudi zelenjavo, saj ta panoga ni zahtevala tako velikih investicij kot vinogradništvo.
Z veliko truda sta s časom dejavnost preusmerila samo v vinogradništvo in oljkarstvo.Začela sta s hektarjem starega nasada v Kažanovi nad Jagodjem. Sledil je vinograd Bužome pod Šaredom, kjer so po dolgih letih zasadili ponovno »prve« trte refoška. Sledil je Vilišan na Baredih, kjer ob refošku rasteta še malvazija in sivi pinot. Danes imajo Božičevi vinograde še na Koštrlagu, v Strunjanski dolini tik ob Parencani in v Morerju. Razen slednjega, kjer rastejo 40-letne trte merlota, so nasadi novi. Ti vinogradi so zasnovani za nižje obremenitve z grozdjem, kar vodi v višjo kakovost grozdja.
Stran poganja